Na zadnji poti ga bomo pospremili v sredo, 11. septembra 2024 ob 15.00 uri na pokopališču v Stari Gori.
IVO JE NESPORNA LEGENDA NOVOGORIŠKE ATLETIKE.
Njegova atletska pot se je začela z osvojitvijo naslova mladinskega prvaka Jugoslavije v skoku v daljino leta 1967 in nadaljevala z drzno odločitvijo za nastopanje v deseteroboju. Kljub izjemno slabim pogojem za trening, praktično brez trenerja, le v družbi prijatelja »Grileta«, se je uveljavil na državnem nivoju in leta 1971 nastopil na Balkanskih atletskih igrah. Naslednje leto je postal prvi novogoriški atlet z naslovom članskega državnega prvaka. Leta 1973 je drugemu državnemu naslovu dodal še naslov državnega rekorderja in v tretjem nastopu na Balkanskih atletskih igrah osvoji bronasto medaljo. Naslov prvaka Balkana se mu je izmuznil zaradi ponesrečenega meta kopja.
V težkih vadbenih pogojih na dotrajanih napravah so bili njegovi dosežki kazalec prave smeri v delovanju goriške atletike. V veliki meri so njegovi dosežki vplivali na politično odločitev za gradnjo nove steze s plastično maso, tretje ali četrte take steze v Jugoslaviji, ki je postala temelj za dvig novogoriške atletike na državnem in mednarodnem nivoju.
Kazalo je dobro, Ivo je dobil trenerja, nova steza je bila vrhunska pridobitev, ambiciozne olimpijske sanje so se zdele bliže, toda neugodna poškodba je preprečila dosegljiv cilj.
Ni mu bilo lahko, zdravljenje ni bilo uspešno, Ivo pa ni odšel iz atletike. Zraven je bil pri izvedbi tekmovanj kot organizator in atletski sodnik, bil je tudi delegat in glavni sodnik Atletske zveze Slovenije. Dolga leta je treniral mlade, sam pa je nastopal je na klubskih tekmah. V tem času je ob delu diplomiral na Visoki šoli za telesno kulturo, kar ga je še tesneje povezalo s športom, čeprav se ni odločil za pedagoško delo v šoli.
Leta 1981 je za stavo nastopil na domačem mitingu v teku na 400m. Po osmih letih od zadnjega nastopa je presenetil sebe in druge z rezultatom 49,69. Takoj smo ga prepričali za nastop na prvenstvu Jugoslavije v štafeti 4x400, saj je bil eden od tekačev poškodovan. Z odličnim tekom je prispeval pomemben delež k osvojitvi drugega zaporednega naslova državnih prvakov. V štafeti 4x 400 je v naslednjih letih osvojil še srebrno in bronasto medaljo.
Tekmovalna žilica mu ni dala miru in naslednje leto je, na veliko presenečenje, nastopil v deseteroboju. Nastop na Balkanskem prvenstvu v Bukarešti, devet let od zadnjega nastopa v Atenah, je bil presenečenje za vse, tudi za tuje trenerje, nekdanje sotekmovalce, ki najprej začudeni niso mogli verjeti, da je to res Ivo izpred devetih let. Ob prvem srečanju s sotekmovalci in trenerji, sva doživela prisrčen, spoštljiv sprejem, ki je z odobravanjem in vzpodbujanjem trajal skozi dvodnevni nastop. Nastopil je odlično, osvojil je peto mesto in le za las zgrešil medaljo.
Motivacije mu ni zmanjkalo in v naslednjih letih je še 3 krat nastopil na državnem prvenstvu v mnogoboju, osvojil naslov državnega prvaka in 3x nastopil na Balkanskih igrah (1982-1985). Skupaj je zbral 9 nastopov za reprezentanco Jugoslavije.
Ves ta čas je nastopal na prvenstvenih tekmah in v skoku v daljino postavil nevsakdanji dosežek. Pozornost zasluži podatek o njegovih 25 sezonah v dresu kluba. Prvič je v daljino skočil čez 7 m leta 1966, leta 1973 je postavil slovenski rekord (751cm), zadnjič pa je 7m preskočil 25 let kasneje (1991).
Neprecenljive izkušnje je dolga leta prenašal na mlajše vadbene skupine, med katerimi se je veliko število atletov in atletinj povzpelo v slovenski tekmovalni vrh.
Z znanjem, skromnostjo in velikim srcem je v skromnih razmerah, skoraj neopazno, vzgojil naslednika v mnogoboju. Tik pod svetovnim vrhom se je kruta usoda poigrala s tekmovalcem in trenerjem. Le en normalen skok v daljino bi Gregorju omogočil skok na svetovni mladinski mnogobojski vrh. Za las se ni izšlo. Neugodna poškodba je Gregorju onemogočila nadaljevanje tekmovalne kariere in jima preprečila uresničitev tekmovalnih ciljev. Ivo je podoživel svojo »kalvarijo«, tokrat v vlogi trenerja. Kakšna kruta usoda!
V dolgih letih vadbe z mladimi je svojevrsten način posredovanja znanja in izkušenj dajal dobre rezultate na stezi in zunaj nje, kjer ima Ivo nešteto tistih, ki cenijo njegovo ljubezen do športa, nesporno strokovnost, nevsiljiv način vzpodbujanja in iskreno prijateljsko povezanost. Ja, zares je legenda.
Za delo na področju športa je leta 2001 prejel Bloudkovo plaketo.
Ivo, hvala da smo v tvoji družbi preživeli toliko lepih športnih in prijateljskih trenutkov.
Prijatelj, počivaj v miru!
Tvoji športniki, športnice in športni prijatelji!
Zbogom, Ivo!
Vojko Orel
